Mogoče je res najboljši način za organizacijo kolesarskega kongresa tak, da hkrati odpelješ še kolesarski maraton. To mi je predlagal župan Dobrovnika, Marjan Kardinar, in mi poslal vabilo na 10. Vidov kolesarski maraton. Po maratonu so pogovori tekli o prvem slovenskem kolesarskem kongresu, ki bo septembra v Dobrovniku.
Vladka Šalej
EDUCENTER d.o.o.
Z maratoni nimam veliko izkušenj. Pred leti sem se udeležila enega rekreativnega iz Ljubljane do Črnomlja in mi ni šlo tako slabo. Pred dobrovniškim sem imela tremo, zato sem si naredila načrt. Pridem ob devetih, eno uro pred začetkom, si naročim kavo in opazujem, kakšni so udeleženci ter se odločim, ali se bom prijavila na trideset ali šestdeset kilometrov. Prihajali so taki kot jaz, po letih in kolesih, ampak vsi ti so bili naključni kolesarji ob Bukovniškem jezeru, vsi s specialkami pa udeleženci maratona. Začelo me je skrbeti, pa mi reče župan, Marjan Kardinar: »Vladka, nič se ne sekiraj.« Pri tem mi je zamolčal, da bo tempo maratona krojil Marko Baloh in kolesarji kolesarskega kluba Ocean Ocean Orchids Cycling Team.
Najvažnejša je prava taktika
No prav, pa se ne bom sekirala in sem se postavila v prvo skupino kolesarjev, tistih, ki bodo odpeljali 60 kilometrov. Malo sem bila smešna s svojim starim gorskim kolesom med elegantnimi specialkami. Ko smo odštevali minute do starta, sem si ogledovala, ali je kje kakšen tak kolesar, ki se znajde na vsakem maratonu, z vrhunsko opremo in slabo kondicijo. Nekaj potencialnih kandidatov je bilo in takoj sem se počutila malo bolje. Ker sem preveč gledala okoli, sem se s kolesom dotaknila nežne specialke pred seboj. Njena lastnica me je svareče pogledala. Po startu sem spoštljivo vozila za mično biciklično, do trenutka, ko se mi je zdelo, da je počasna. Ponosno sem se držala, ko sem jo prehitevala. Seveda me je takoj prehitela in naslednjih petnajst minut sem opazovala, kako so kolesarji izginjali pred mano in na trasi 60 kilometrskega maratona sem se znašla čisto sama. No, ne čisto sama, za mano je bil kamion metla, to je tisto vozilo, ki vozi za zadnjim kolesarjem na maratonu.
O tem, kako se znebiti metle
Glede na hiter začetni tempo, sem bila že utrujena, sonce je žgalo, jaz pa sem čutila breme kamiona metle, ki je potrpežljivo vozil za mojim hrbtom. Rotila sem šoferja, naj gredo za nekaj časa na kavo, pa so mi razložili, da ne morejo, da je njihova naloga, da varujejo zadnjega udeleženca. Kar je bilo po svoje tolažilno, ker je imel kamion metla odprt keson, sonce je vedno bolj pripekalo, moj načrt, da bo kakšen kolesar popustil in mi delal družbo, pa se je vse bolj kazal kot račun brez krčmarja. Če me bodo izdala leta in kondicija, me bodo pa naložili na keson, čeprav so mi šli res na živce. In takrat se je zgodil preobrat. Pred sabo sem zagledala dva kolesarja. Sem le prav predvidela. Dva sta se odločila, da se ne bosta tako gnala. Zaženem se za njima, jima sledim, dokler ju ne dohitim in jima vesela rečem, kakšen super maraton, a ne. Na žalost nista bila udeleženca maratona, pa tudi na trasi maratona nisem bila več. Ampak ker je kraj majhen, sta mi fanta povedala, kje se vrnem na traso, in kar je bilo najlepše, kamiona metle ni bilo več. Izgubili so me. Po tridesetem kilometru sem začela uživati. Še trideset kilometrov do cilja se mi je zdelo mala malica. To je tako, če greste trideset kilometrov v eno smer, trideset kilometrov nazaj zmeraj hitreje mine. To mi je dalo novih moči in zagona. Postala sem ponosna, da sem na maratonu. Nekaj časa sem se počutila kot Pogačar in Roglič, pred mano nikogar in daleč za mano tudi nikogar. Ampak najtežje so bile ravnice, ko je pripekalo, takrat sem se počutila kot gospa v zrelih letih, ki bi se morala izogibati vročega sonca in jo lahko vsak trenutek kap. Malo sem pogrešala kamion metlo.
Bila je lepa trasa, uživala sem ob pogledu na lepo naravo, vse bolje sem se počutila, saj so na vsakem križišču stali gasilci, ali pa ob cesti napisi z opozorili na nevarne odseke. Tudi ko ni bilo videti nikogar, sem vedela, da so organizatorji nekje v bližini, pa tudi kilometri so kopneli. Seveda so vsi čakali, kdaj bom že na cilju. Zadnjih nekaj kilometrov se je za mano znašel gasilni kombi metla, ne vem, kaj se je zgodilo s kamionom metlo, in me s sireno pospremil čez cilj. Vsi, ki še niso odšli domov, so mi ploskali, kar je bilo prav lepo.
In kaj ima Vidov maraton s prvim slovenskim kolesarskim kongresom?
Najboljše pride seveda na koncu. Hladno pivo in seveda tudi posel. Z županom in ekipo majhne občine Dobrovnik, ki že več kot deset let razvija kolesarsko zgodbo, smo se pogovarjali o tem, kako bomo organizirali prvi slovenski kolesarski kongres. Pridružili so se nam tudi kolesarji kolesarskega kluba Ocean Orchids Cycling team, ki deluje od leta 2015 in ga podpirata lokalni podjetji Ocean Orchid in Nograd. V klubu je že več kot 80 članov in obljubili so, da bodo z nami na kolesarskem kongresu.
In še moje priporočilo za vse, ki si želite na kakšnega od številnih kolesarskih maratonov po Sloveniji, pa si ne upate, ker se vam zdi, da ste prestari ali da imate premalo kondicije in se bojite da boste zadnji. Nič ni hudega, če ste zadnji, če so organizatorji taki kot v Dobrovniku, in verjamem, da so taki po celi Sloveniji. Vsi skrbijo za zadnjega udeleženca, ker šele, ko ta pride do cilja, lahko končajo z delom. Važno je spoznavati Slovenijo in se razmigati. Pa še, kot mi je rekel gospod na eni od postaj s pijačo: in zadnji bodo prvi. Mogoče pa res, v nekem drugem življenju. Čeprav s temi kolesarji iz Dobrovnika in okolice ni češenj za zobat. Vrhunski so.
Vidov kolesarski maraton ne mine brez kolesarskega kluba Ocean Orchids Cycling Team, ki je nastal iz kolesarskih tur štirih kolesarskih zanesenjakov. Deluje od leta 2015 in ga podpirata lokalni podjetji Ocean Orchids in Nograd. V klubu je že več kot 80 ljubiteljev cestnega, gorskega in makedamskega kolesarjenja vseh starosti. Osvajajo številne lovorike, vendar so še pomembnejša nastala prijateljstva in zavezništva ter dobrodelne dejavnosti.
Vidov kolesarski maraton poteka junija, letos že desetič, po prekmurskih ravnicah in valovitih gričih goričkega parka. Ime ima po Svetem Vidu. Kapelica Svetega Vida se nahaja v senci starih, visokih dreves, v neposredni bližini Bukovniškega jezera. Zgrajena je bila okoli leta 1828, na mestu nekdanje lesene cerkvice. Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. Vsako leto 15. junija je ob kapelici proščenje (žegnanje) in na ta dan pride na Bukovniško jezero tudi po več tisoč romarjev. Letos je bil zaradi epidemije Covid 19 izveden samo kolesarski maraton z nekaj več kot 100 udeleženci.
