Med uvodnimi govorniki svetovne kolesarske konference Velo-city 2022 je bil tudi Jan Gehl, danski arhitekt in urbanist, ki ima pisarne v Kopenhagnu, New Yorku in San Franciscu. Udeleženci so njegov nagovor večkrat prekinili s spontanim aplavzom, po zaključku pa so na oder prihajali z različnih delov sveta, vsak s svojim izvodom njegove najnovejše knjige Cities for people ter ga prosili za fotografiranje in za posvetilo v njegovo novo knjigo, ki je prevedena tudi v slovenski jezik. Z vsakim je poklepetal, ga vprašal od kje prihaja in kaj počne, nato pa natančno in s spoštovanjem vsakemu napisal par besed.
Sicer je udeležence konference toplo pozdravil tudi predsednik Evropske kolesarske federacije Henk Swarttouw. Poudaril je, da je vesel, da vsakoletna konferenca končno poteka brez grožnje Covida 19 ter da ne smemo pozabiti, da v Evropi poteka vojna in da kolesarska skupnost trdno stoji za Ukrajino. “Kolesarjenje odgovarja na marsikateri izziv sodobnega časa, tudi na krizo povezano z gorivi.” Udeležencem je položil na srce: “Izkoristite priložnosti, ki jih nudi Velo-city 2022, takšna srečanja rojevajo nove načrte, nove iniciative za več kolesarjenja v Ljubljani in po svetu.”
Največ spontanega aplavza je bil med uvodnimi govorniki deležen gospod Jan Gehl, ki spreminja mesta v ljudem prijazna. Kot so mi razložili udeleženci konference, ki njegovo delo že dolgo spremljajo, je čuječnost do ljudi v njem prebudila njegova žena, po izobrazbi psihologinja. Opozarjala ga je, naj ima pri načrtovanju mest v mislih ljudi, ki v njih živijo.
Gospod Gehl je v svojem govoru poudaril, da so v zadnjem času ljudje “lačni” informacij o tem, kako mesta napraviti prebivalcem prijazna. Povedal je, da ima 84 let in zaradi zdravstvenih težav ne kolesari več, njegova žena pri 82 letih še vedno kolesari. Zaupal nam je, da sta pred nekaj leti z ženo petinštirideseto obletnico poroke praznovala s kolesarjenjem po Kopenhagnu. Naredila sta precej kilometrov, kolesarjenje pri teh letih jima je omogočila dobra infrastruktura. Vesel je, da Kopenhagen postaja vedno varnejši za kolesarjenje, vesel je zaradi njegovih otrok in vnukov.
Udeležence konference je Jan Gehl pozabaval tudi s primerom svoje tašče. Omenil je, da je pogosto prikolesarila v kontrolo. Ko je z leti postala vrtoglava, je prišla tako, da je kolo potiska ob sebi. Ko jo je vprašal, zakaj pride s kolesom, če ne more kolesariti, mu je odgovorila, da je veliko bolj športno opirati se na kolo kot na hojico. Jan Gehl si kolesarjenja želi tudi za stanovalce domov za ostarele. Zakaj ne bi imeli tudi oni pravice do vetra v laseh, se je vprašal in pokazal fotografijo nasmejanega para iz doma upokojencev, sedeča v prikolici tovornega kolesa, z vetrom v laseh in nasmehom do ušes.
Kakšno je sporočilo 84-letnega gospoda, ki že več kot 40 let oblikuje urbana okolja po vsem svetu? “Videl sem, kako kolesarski aktivizem spreminja svet. Ulica s kolesarji je ulica z življenjem. Zapomnite si, kolesarjenje je včasih promet od točke A do točke B, vedno pa so kolesarjenje ljudje, gre za ljudi, za srečo, ki jo kolesarjenje prinaša.”
Dotaknil se je tudi problematike električnih skirojev in električnih koles. Po njegovem mnenju so električni skiroji na kolesarskih in peš površinah izjemno nevarni. Električni skiro ni del aktivne mobilnosti, na dan bi se morali gibati vsaj uro, na električnem skuterju se ne gibljemo. “Pomembno je, da se zavedamo, da je kolesarjenje dobro za vse starostne skupine. Ob hitrostih do 20 km na uro, si lahko delimo eno površino. Ko so hitrosti večje, se pojavi konflikt med temi, ki gredo hitro ter med starejšimi in otroki.”
