Pomembno je, da je prva stopnja idejna zasnova in da se na njej gradi cela zgodba. Vse ostalo je običajno povezano z velikimi stroški popravljanja napačnih rešitev.
Projektant ne sme reči: “Do tukaj je moj projekt, naprej naj se kolesar znajde sam,” pač pa je dolžan poskrbeti, da se bo kolesar varno vključil v promet v primeru, da je kolesarska površina, ki jo projektira, nezvezna.
Minimalne predpisane kolesarske površine bi bilo v naseljih smiselno širiti na račun vozišč in hkrati omejiti hitrost za avtomobilski promet.
Pri projektiranju kolesarskih površin je treba imeti v mislih tudi vzdrževanje le teh.
Projektanti kolesarske infrastrukture si želijo recenzij projektov, vendar le v primeru, da je izvajalec recenzije strokovnjak, ki bo nadgradil njihov projekt in ga bo znal presoditi glede na dane robne pogoje (teren, soglasodajalci, razpoložljiva zemljišča). Nesmiselne so recenzije, ki jih izvajajo neizkušeni recenzenti, ki se “kot pijanci plota” držijo predpisov. Take recenzije vodijo do zahtev po spremembah projekta, ki niso vedno boljše.
Na terenu se pojavljajo rešitve, ki niso v skladu s predpisi in tudi niso “prijazne” kolesarjem, vendar se nekako razširijo po Sloveniji, kot so recimo robne črte na kolesarskih pasovih na pločnikih.
Zakonodaja in predpisi so prezapleteni in omejujejo izvedbo ustreznih rešitev na terenu.
Več fizičnega ločevanja kolesarskih površin od površin za pešce na pločniku.