V sredini oktobra je, v organizaciji družbe Educenter d.o.o., potekala delavnica strokovne presoje kolesarskih površin od Kopra do Portoroža. Delavnico je vodila projektantka, mag. Andreja Strupi Pavlin. Začelo se je s hladnim in deževnim oktobrskim jutrom, ki se je razvilo v sončen, z burjo prepihan dan.
Izkazalo se je, da so bili udeleženci pripravljeni tako za kolesarjenje po dežju, kot za popoldansko burjo. Dogodek so izkoristili za izmenjavo izkušenj in pridobivanje strokovnih mnenj kolegov o strokovnih dilemah, s katerimi se soočajo. Kolesarjenje od Kopra do Portoroža je prineslo še veliko več kot samo opazovanje dobrih in slabih rešitev na terenu. Odprlo je globlja vprašanja in ponudilo smer, po kateri naj se ravnajo.
Kaj smo ugotovili na kolesarjenju od Kopra do Portoroža?
Strokovno presojo smo začeli s “krogom”po Kopru. Nekajkrat nismo vedeli kam po zaključku označene kolesarske površine, na pločnik ali na vozišče. Odločili smo se za vozišče. Nekajkrat smo bili slabo vodeni po koprskih križiščih, na splošno pa smo ugotovili, da več oznak zmanjšuje preglednost. V Kopru smo opazili tudi rdeče pobarvane prehode, ki ne izpolnjujejo pogojev za barvanje. Projektanti so se spraševali o potrebnosti robnih črt na kolesarskem pasu na pločniku, saj niso predvidene s predpisi in zožujejo že tako ozko kolesarsko površino.
Uživali smo na obalni kolesarski poti do Izole. Srečevali smo velike skupine tujih turistov, upokojencev na električnih kolesih. Strinjali smo se, da je površina za kolesarje preozka in da je treba zagotoviti širino, ki bo omogočala prehitevanje kolesarjev in fizično ločitev od površin za pešce.
V Občini Izola nas je sprejela Martina Miklavčič Šumanski, podsekretarka za razvoj kadrov in komuniciranje. Pozdravil nas je župan, Danilo Markočič, ki je zatrdil, da bodo na občini veseli, če jim bomo posredovali svoje ugotovitve in priporočila za izboljšave. Aleš Pesko, višji svetovalec za promet, je predstavil razvoj kolesarske infrastrukture v Izoli in razložil, kako je prišlo do nekaterih talnih označb, ki bi jih prisotni projektanti izvedli nekoliko drugače.
Parenzana do Portoroža je en sam kolesarski užitek, zmotilo pa nas je slabo stanje asfaltne površine na nekaterih odsekih. Projektanti so se strinjali, da bi širša kolesarska površina zagotavljala manj poškodb asfalta, saj se robovi ne bi lomili pod težo traktorskega prometa. Kot primer dobre prakse bi izpostavili betonirane bankine na nekaterih odsekih Parenzane. Nekaj pomanjkljivosti smo opazili tudi pri označevanju in vodenju kolesarjev, ki pa bodo, po besedah Aleša Peska, v kratkem odpravljene.
S presojo do usmeritev za nadaljnje delo
Kolesarjenje od Kopra do Portoroža je prineslo še veliko več kot samo opazovanje dobrih in slabih rešitev na terenu. Odprlo je globlja vprašanja in ponudilo smer, po kateri naj se projektanti in investitorji ravnajo. Povzemamo ključne ugotovitve.
Pomembno je, da je prva stopnja idejna zasnova in da se na njej gradi cela zgodba. Vse ostalo je običajno povezano z velikimi stroški popravljanja napačnih rešitev.
Projektant ne sme reči: “Do tukaj je moj projekt, naprej naj se kolesar znajde sam,” pač pa je dolžan poskrbeti, da se bo kolesar varno vključil v promet v primeru, da je kolesarska površina, ki jo projektira, nezvezna.
Minimalne predpisane kolesarske površine bi bilo v naseljih smiselno širiti na račun vozišč in hkrati omejiti hitrost za avtomobilski promet.
Pri projektiranju kolesarskih površin je treba imeti v mislih tudi vzdrževanje le teh.
Projektanti kolesarske infrastrukture si želijo recenzij projektov, vendar le v primeru, da je izvajalec recenzije strokovnjak, ki bo nadgradil njihov projekt in ga bo znal presoditi glede na dane robne pogoje (teren, soglasodajalci, razpoložljiva zemljišča). Nesmiselne so recenzije, ki jih izvajajo neizkušeni recenzenti, ki se “kot pijanci plota” držijo predpisov. Take recenzije vodijo do zahtev po spremembah projekta, ki niso vedno boljše.
Na terenu se pojavljajo rešitve, ki niso v skladu s predpisi in tudi niso “prijazne” kolesarjem, vendar se nekako razširijo po Sloveniji, kot so recimo robne črte na kolesarskih pasovih na pločnikih.
Zakonodaja in predpisi so prezapleteni in omejujejo izvedbo ustreznih rešitev na terenu.
Več fizičnega ločevanja kolesarskih površin od površin za pešce na pločniku.
