Krožišča se pogosto uporabljajo za zagotavljanje dobrega pretoka prometa in varnosti voznikov. Vendar pa lahko predstavljajo izziv za kolesarje – tako glede prometnega toka kot prometne varnosti. Kakšna so danska priporočila za kolesarske površine, ko te potekajo po krožnih križiščih v mestih oziroma na manj prometnih cestah?
Prehodi v krožišča povečujejo število kolesarskih trčenj
Pri vzpostavljanju kolesarskih površin morajo le-te včasih potekati bodisi skozi obstoječe krožišče ali novo krožišče. V obeh primerih obstajajo pomembne razlike v priporočilih za oblikovanje kolesarskih površin, odvisno od tega, ali je krožišče postavljeno v urbanem ali podeželskem okolju.
Krožišča se na Danskem pogosto uporabljajo za izboljšanje prometne varnosti, tako na podeželju kot v mestih. Krožišča se lahko uporabljajo tudi za zmanjšanje hitrosti in se uporabljajo, kadar na križišču prihaja do znatne količine prometa iz vseh smeri. V krožiščih se odpravi tveganje za nesreče pri zavijanju levo in trčenja v obliki črke T. Vendar pa krožišča ne zmanjšujejo vedno števila kolesarskih trčenj. Ravno nasprotno, vse danske in mednarodne študije kažejo, da prehod na krožišča povečuje število kolesarskih trčenj. Večina kolesarskih trčenj vključuje trčenja z vozniki, ki vstopajo v krožišče ali iz njega izstopajo. Kolesarske poti skozi krožišča na splošno niso priporočljive, razen če so bili sprejeti posebni ukrepi za zmanjšanje hitrosti voznikov.
Boljše kot so urejene kolesarske površine v krožišču, več nesreč se običajno zgodi
Vzpostavitev krožišč je dober način za zagotavljanje učinkovitega prometnega toka in varnosti voznikov motornih vozil. Vendar pa lahko krožišča predstavljajo izzive za kolesarje tako glede prometnega toka, občutka varnosti ter dejanske prometne varnosti.
Zato se kot splošno priporočilo svetuje iskanje alternativnih kolesarskih poti.
Nedavne raziskave o varnosti kolesarjev v krožiščih kažejo na jasen, a paradoksalen odnos med kolesarskimi površinami znotraj krožišč in številom nesreč. Boljše kot so urejene kolesarske površine v krožišču, več nesreč se običajno zgodi.
Več avtomobilskega prometa povečuje tveganje za kolesarska trčenja, medtem ko več kolesarskega prometa zmanjšuje tveganje. Najmanjše tveganje za trčenja za posamezne kolesarje je torej prisotno, kadar je malo avtomobilskega prometa in veliko kolesarskega prometa, medtem ko je tveganje največje, kadar je veliko avtomobilskega prometa in malo kolesarskega prometa.
Najboljša varnost za kolesarje je dosežena bodisi s 100-odstotno integracijo z avtomobilskim prometom pred krožiščem in znotraj njega, kar pomeni brez namenskih kolesarskih površin, ali pa s 100-odstotno ločitvijo, kar pomeni ločeno, odmaknjeno kolesarsko stezo.
Najslabša varnost je tako dosežena, kadar je v krožišču in na njegovih dostopih kolesarski pas ali kolesarska steza, še posebej če so ti označeni z barvo.
Ukrepi za zmanjšanje hitrosti, kot so dvignjene površine na dostopih do krožišč in izhodih iz njih, pomagajo zmanjšati število trčenj, v katerih so udeleženi kolesarji.
Na splošno imajo krožišča z malo in pravokotnimi cestnimi priključki najnižje tveganje za trčenja kolesarjev. Zato si je treba prizadevati za malo in pravokotne cestne priključke, vendar je to v praksi težko doseči, saj se krožišča včasih vzpostavljajo prav tam, kjer je veliko in “nepravilnih” cestnih priključkov.
Krožišča brez prehodov za pešce ali z malo prehodi imajo najnižje tveganje za trčenja kolesarjev.
O krožnih križiščih tudi na seminarju:
Večja kot je razlika v hitrosti, večje je tveganje za trčenje
Obstaja jasna povezava med razliko v hitrosti med vozniki in kolesarji v krožiščih ter prometno varnostjo: večja kot je razlika v hitrosti, večje je tveganje za trčenje kolesarjev. Zato je treba na obstoječih in na novo zgrajenih krožiščih s kolesarskimi površinami, čim bolj omejiti hitrost voznikov.
To lahko dosežemo z naslednjimi ukrepi:
- Razširitev osrednjega otoka za zoženje krožnega območja (cestišča)
- Manj dinamični vhodi in izhodi
- Postavitev hitrostnih grbin ali dvignjenih površin za vozila na vstopih in izstopih
Stvari, ki jih je treba upoštevati:
Kolesarske pasove v krožiščih je treba uporabljati previdno, saj vzpostavitev kolesarskega pasu v bistvu povečuje krožno območje, ki ga lahko vozniki uporabijo za povečanje hitrosti. Poleg tega je tveganje, da bodo kolesarji stisnjeni na vstopih in izstopih večje, če ni fizične ločitve.
Priključni pasovi naj na splošno ne bodo širši od 3,5 metra, v manjših in srednje velikih krožiščih pa še raje ožji. Izhodni pasovi naj ne bodo širši od 4 metrov. Priključna pot za tovornjake z granitnimi kockami, ki obdaja osrednji otok, lahko olajša prehod tovornjakov in avtobusov, vendar lahko povzroči tudi povečanje hitrosti skozi krožišče.
Foto: Primer krožišča, kjer se hitrost vozil ohranja dovolj nizka v primerjavi s kolesarji, s kombinacijo razširjenega osrednjega otoka, ozkega krožnega območja (cestišča) in dvignjenih prehodov za voznike pri vstopu in izstopu. Hkrati je zagotovljena kolesarska steza, ločena z robnikom, ki se načeloma nadaljuje (kot dvignjen prehod) mimo cestnih priključkov. Ta rešitev bi bila lahko priporočljiva kot del kolesarske poti v urbanem okolju.