Kolesarski pas na vozišču je del vozišča, ki je od prometnega pasu ločen z neprekinjeno ali prekinjeno vzdolžno označbo. Širina kolesarskega pasu na vozišču mora biti najmanj en meter, priporočljiva pa je širina 1,75 metra. Če je vozišče preozko in ne moremo označiti samostojnega oziroma polnega kolesarskega pasu, potem ga označimo z vzdolžno prekinjeno črto. Tako označen kolesarski pas mora biti širok najmanj meter in največ 1,25 metra.

Lea Rikato Ružič

Lea Rikato Ružič

projektantka in predsednica Ljubljanske kolesarske mreže

V Ljubljanski kolesarski mreži radi promoviramo pristop "loči, kjer je nujno treba in mešaj, kjer je to mogoče". To pomeni izvedbo ločenih kolesarskih površin (stez, poti) tam, kjer so hitrosti visoke in/ali prometa veliko ter mešanje s prometom tam, kjer so hitrosti nizke (največ 30 km/h) in prometa relativno malo. Vendar ni vse črno-belo. Kolesarski pasovi so nekakšna srednja kategorija, ki ni najbolj varna, vendar lahko predstavlja dober kompromis.

Cilj mora biti kakovostna izvedba ločenih površin

Kolesarski pasovi so lahko primerna izbira tam, kjer je prostora premalo za ločene steze, vendar ob pogoju, da so hitrosti omejene. Po naših izkušnjah je najbolje, da so dovoljene hitrosti največ 40 km/h, prometa pa ne veliko. Na glavnih vpadnicah v mestu ali tam, kjer je veliko avtobusnega ali tovornega prometa, kolesarski pasovi niso primerna izbira. V praksi so sicer kolesarji pogosto bolj zadovoljni s pasovi na vozišču, ker se izognejo “rodeo” učinku zaradi uvozov, kar je v Sloveniji še vedno skoraj obvezna posledica neprimernega umeščanja kolesarskih pasov na pločnikih, pa tudi oviram, kot je urbana oprema. Vendar to ne sme biti poglavitni razlog za izbiro kolesarskih pasov. Pravi odgovor bi moral biti bolj kakovostna izvedba ločenih površin, ne pa izbira manjšega zla.

Če že kolesarski pas, naj bo dovolj širok

Ločiti je treba prave in “pomožne” kolesarske pasove – v pomožne lahko zapeljejo vozila, kar seveda takoj zmanjša varnost kolesarjev. Pasovi so bolj učinkoviti in varni, če so označeni z neprekinjeno črto, za kar potrebujemo večje širine. Po pravilniku o kolesarskih površinah mora biti tak pas širok najmanj 1,25 metra, dejansko pa bi moral biti širok vsaj 1,75 metra. Žal pa pravilnik celo dovoljuje izjemne širine 1 meter, ko je treba zarisati pas s prekinjeno črto, kar je na žalost daleč najbolj pogosta praksa v Sloveniji. 1 meter zagotovo ni sprejemljiva širina. Nekatere raziskave so celo pokazale, da preozki pasovi dajejo voznikom lažen občutek, da so kolesarji na varnem in jih prehitevajo na manjši oddaljenosti kot na cestah, kjer ni pasov. Drug problem preozkih pasov je neprimernost za nestandardna, širša kolesa, kot so na primer tovorna, prikolice. Skratka, če že pas, naj bo dovolj širok.

Poškodovana vozišča predstavljajo za kolesarje veliko nevarnost

Pri umeščanju kolesarskih pasov trčimo ob dodaten problem dotrajanosti desnega roba vozišča in odtočnih jaškov. Absolutno nesprejemljivo je, da se pod krinko zagotavljanja dodatnih kilometrov kolesarskih površin z barvo zarisujejo kolesarski pasovi tam, kjer je načeto vozišče, saj to predstavlja veliko nevarnost za kolesarje.  Končno je problem kolesarskih pasov tudi v križiščih, še posebej za zavijanje kolesarjev levo. Ponekod se rešuje to s kolesarskimi žepi, ampak tudi tu velja načelo, da je to primerno samo tam, kjer je relativno malo prometa. Kot dobra praksa se je izkazala odstranitev sredinske črte na vozišču, kar navidezno zoži cesto in tako pomaga pri umirjanju prometa.

Če povzamem: kolesarski pasovi so lahko primerna izbira, vendar samo takrat, ko so izpolnjeni mnogi pogoji: dobra kakovost vozišča, zadostne širine, nižje hitrosti vozil (če niso že nizke, jih je treba doseči z ukrepi umirjanja prometa ali preusmeritvijo prometa), primeren odmik od parkiranih vozil, jasen potek v križiščih. V praksi pa se pogosto izkaže, da so lahko bolj udobni kot ločene površine (zaradi slabe izvedbe le-teh).

Menim tudi, da so rdeči kolesarski pasovi (ki ne bi smeli biti barva, ampak rdeč asfalt) bolj primerni in vidni, vendar se ta praksa v Sloveniji opušča. 

Dobre in slabe plati kolesarskih pasov na vozišču

Plusi

+ zavzame manj prostora

+ cenejša izvedba

+ izogib uvozom na parcele in t.i. rodeo učinku

+ ni konflikta s pešci

+ lahko so dobra začetna točka za hitro izvedbo vsaj osnovnih kolesarskih površin, kar pripomore k promociji kolesarjenja

+ lažje pluženje snega

 

Minusi

– manj varno kot ločene površine (zlasti za otroke in starejše)

– konfuznost v križiščih

– ne pride v poštev na dotrajanem vozišču, kjer so globoki odtočni jaški itd.

– potencialni konflikt s parkiranimi vozili

– potencialni konflikt na avtobusnih postajališčih

– vozniki lažje parkirajo na pasovih

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prihajajoči dogodki