Pri umeščanju kolesarskih pasov trčimo ob dodaten problem dotrajanosti desnega roba vozišča in odtočnih jaškov. Absolutno nesprejemljivo je, da se pod krinko zagotavljanja dodatnih kilometrov kolesarskih površin z barvo zarisujejo kolesarski pasovi tam, kjer je načeto vozišče, saj to predstavlja veliko nevarnost za kolesarje. Končno je problem kolesarskih pasov tudi v križiščih, še posebej za zavijanje kolesarjev levo. Ponekod se rešuje to s kolesarskimi žepi, ampak tudi tu velja načelo, da je to primerno samo tam, kjer je relativno malo prometa. Kot dobra praksa se je izkazala odstranitev sredinske črte na vozišču, kar navidezno zoži cesto in tako pomaga pri umirjanju prometa.
Če povzamem: kolesarski pasovi so lahko primerna izbira, vendar samo takrat, ko so izpolnjeni mnogi pogoji: dobra kakovost vozišča, zadostne širine, nižje hitrosti vozil (če niso že nizke, jih je treba doseči z ukrepi umirjanja prometa ali preusmeritvijo prometa), primeren odmik od parkiranih vozil, jasen potek v križiščih. V praksi pa se pogosto izkaže, da so lahko bolj udobni kot ločene površine (zaradi slabe izvedbe le-teh).
Menim tudi, da so rdeči kolesarski pasovi (ki ne bi smeli biti barva, ampak rdeč asfalt) bolj primerni in vidni, vendar se ta praksa v Sloveniji opušča.