Potem ko si je Slovenija na pogajanjih o sedemletnem evropskem proračunu in skladu za okrevanje zagotovila skupno več kot 10 milijard evrov, od tega dobro polovico nepovratnih, jo čaka zahtevna naloga. Najti bo treba kakovostne projekte, za katere bomo namenili te finančne vire.
O tem, kako porabiti evropska sredstva, so mnenja deljena. Medtem ko Peter Wostner, z Urada za makroekonomske analize in razvoj in eden od pogajalcev, zagovarja projekte digitalizacije, ki naj bi Sloveniji omogočili razvoj in preboj, pa Robert Smrdelj, župan občine Pivka in predsednik Skupnosti občin Slovenije trdi, da se ljudi na odročnih predelih digitalizacija ne dotakne. “Ti ljudje potrebujejo vodovod, kanalizacijo, ceste, idealno bi bilo še optiko. Tudi visokotehnološka podjetja ne morejo delati, če ni zagotovljenih infrastrukturnih pogojev.”
Po besedah Monike Kirbiš Rojs, državne sekretarke v Službi vlade za razvoj in kohezijsko politiko, so vsebine črpanja, ki se trenutno pripravljajo, določene z evropskimi uredbami in zasledujejo šest ključnih ciljev. 35 do 40 odstotkov vseh sredstev bo namenjeni cilju ena, to je raziskavam in razvoju ter podjetništvu, cilja dva in tri zajemata infrastrukturo: okoljsko, prometno in energetiko, naslednji cilj je socialna evropa in tako dalje. Ni možno trditi, da bodo šla vsa sredstva v infrastrukturo ali digitalizacijo.
Foto: mag. Monika Kirbiš Rojs, državna sekretarka, Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko
Potrebni so projekti, ki ustvarjajo dodano vrednost
Wostner trdi da Sklad za okrevanje in odpornost, skupaj s kohezijo, omogoča, da lahko bistveno povečamo vlaganja v pametno digitalno in krožno preobrazbo, ne da bi zmanjšali obstoječe investicije na infrastrukturi.
Problematiko mobilnosti je potrebno reševati na regionalni ravn
Pravi tudi, da je potrebno o stvareh razmišljati drugače. “Pri prehodu v nizkoogljično družbo imajo lokalne skupnosti izredno veliko vlogo. Pomembna je logika pristopa. Lahko se lotimo tako, da bomo z nepovratnimi sredstvi gradili lokalne ceste, ta sredstva porabili in imeli čez pet let še višje stroške s cestami. Drugi pristop pa je, da gremo v ambiciozen program uvajanja krožnih lokarnih skupnosti, naprimer na področju mobilnosti. Problematiko mobilnosti je potrebno reševati na regionalni ravni. Znotraj tega zmanjšamo ogljični odtis, v projekt potegnemo slovensko industrijo, ki bo preko tega prišla do demonstracije novih tehnoloških rešitevin. Tako bomo reševali problem državljanov in hkrati zmanjšali stroške občin. Privarčevana sredstva bodo občine čez pet let lahko vlagale v svoje projekte.”
Foto: Peter Wostner, Urad za makroekonomske analize in razvoj in eden od pogajalcev
Je vrhunska kolesarska pot ob razsuti lokalni cesti res norost?
Po besedah Smrdelja, so se občine že veliko naučile. Največjo težavo predstavlja umeščanje v prostor in dolge procedure za odobritve projektov. Poleg tega je država sama sebi predpisovala strožje pogoje, kot so jih zahtevali predpisi EU. Pomembno je, da se dokončajo začeti projekti in tisti, ki so v taki fazi, da je njihova izvedba zagotovljena. “Prihajalo je do takih situacij, da je kolesarska površina na lokalni cesti neupravičen strošek, kolesarska pot ob cesti pa upravičen strošek. Tako se zgodi, da imamo vrhunsko kolesarsko stezo ob razsuti lokalni cesti. Tukaj ni nobene logike.Take kolesarke so se odpovedale ravno zaradi tega, ker bi izgledalo noro, če bi občina to izpeljala,” trdi Smrdelj.
“Ljudi na odročnih predelih se digitalizacija ne dotakne. Ti ljudje potrebujejo vodovod, kanalizacijo, ceste, idealno bi bilo še optiko. Tudi visokotehnološka podjetja ne morejo delati, če ni zagotovljenih infrastrukturnih pogojev,” trdi Robert Smrdelj, župan občine Pivka in predsednik Skupnosti občin Slovenije.
Foto: Primorske novice
Foto: Robert Smrdelj, župan Občine Pivka in predsednik Skupnosti občin Slovenije
Članek je povzetek Studia ob 17h na Valu 202
